Pričevanja žrtev pedofilskih klerikov

cocoparisienne / Pixabay

Pričevanja žrtev pedofilskih duhovnikov kažejo vso bedo klera in hude psihične težave žrtev. Bogovi v črnem, torej bogovi podzemlja oz. zla, so izkoriščali svojo moč in uničevali bitja, za katera cerkev trdi, da jih je ustvaril Bog in da so tako Božjo otroci. Leto za letom, stoletje za stoletjem …
V nadaljevanju so navedena pričevanja žrtev, ki so na spletni strani Civilne iniciative Dovolj je. Pričevanja »so nastala iz neposrednega pogovora z žrtvami, njihove izpovedi in zapisa. Zaradi varovanja osebnih podatkov žrtev so predelana tako, da so ti podatki iz njih odstranjeni, kar pa ne jemlje teže dejanju zlorabe. Podatke o žrtvi in storilcu hrani Iniciativa Dovolj je,« piše na spletni strani  iniciative Dovolj je.

Prvo pričevanje:
»Skoraj celo gimnazijsko obdobje sem živela v psihičnem  »ujetništvu« duhovnika, ki si me je izbral za svojo ljubljenko. Sprva me je spoznaval podobno kot sošolce, potem pa mi je začel posvečati veliko pozornosti in z menoj preživljati veliko časa. Kmalu se je začel  »ponevedoma« dotikati mojih prsi, me »naključno« poljubljati na čelo, lica, usta … Moj molk je kupoval z denarjem. Na moje vedno burnejše upore je reagiral s sprevračanjem dejstev, rekoč: »Ti si mi pritekla v objem, potrebujeva se, s teboj me je več.« »Pri spovedi je pogosto poizvedoval, ali se samozadovoljujem.«

Drugo pričevanje:
»Posilil me je duhovnik, ki je bil zaradi odvisnosti od alkohola na psihiatrični obravnavi. Psihiater mu je menda rekel, da bo ozdravel, če bo v kakršnem koli intimnem razmerju …
Po tem dogodku je bila moja edina misel samomor, saj je od tistega trenutka dalje vame od vsepovsod zevalo eno samo razvrednotenje, ponižanje in oskrunjenost ter vseobsegajoči gnus. Velik izziv je predstavljalo pretrganje stikov, saj me je obsedeno klicaril, mi pisaril in me zasledoval.«

Tretje pričevanje:
»12 let mi je bilo. Domači župnik me je prosil, naj na lokalnem radiu preberem duhovno misel, ki jo je pripravil. Na snemanje me je s podeželja peljal v mesto. Med vožnjo proti domu me je začel otipavati, začel je pri kolenu in se pomikal višje in višje… Pri tem se je smejal, jaz pa sem otrpnila …, zamrznila … Bil je prva oseba v mojem življenju, ki se mi je približal na intimen način. Ta dotik je umazal mojo nedolžno dekliškost in me je grobo prizadel. Ker sem tistega dne prvikrat dobila menstruacijo, sem se počutila krivo za to dejanje in bilo me je zelo sram. Zaradi njegovega položaja in družbene vloge dogodka nisem upala povedati nikomur. Zaradi travme spolne zlorabe sem se izolirala pred sovrstniki, da bi kdo tega ne odkril. Da sem o tem dogodku spregovorila, je bilo potrebnih celih 15 let.«

Četrto pričevanje:
»Bila sem na pragu odraslega življenja. Zaključila sem s študijskimi obveznostmi in začela služiti svoj denar. Živela sem v najemniškem stanovanju. Moj najemodajalec je bil duhovnik. Vse je bilo OK, vsaj nekaj časa je bilo vse OK. Kmalu pa se je vzdušje spremenilo, saj je začel vse pogosteje govoriti opolzke šale z eksplicitno seksualizirano vsebino, moj mimohod je izkoristil za otipavanje itd. Doma sem bila vzgojena, da je treba o duhovnikih misliti in govoriti samo dobro, zato sem ga sama pred seboj opravičevala in ga zagovarjala. Nato me je posilil. Ko sem čez noč zbežala proč, me je začel psihično terorizirati – grozil mi je, da bo naredil samomor, če se ne vrnem. Bogu hvala, da obstajajo varne hiše za žrtve spolnega nasilja!«

Peto pričevanje:
»V domači župniji je bil misijon. Vodili so ga Jezuiti. Navezal sem stike z enim izmed njih. Postal mi je osebni spovednik. Ker sem bil takrat v Ljubljani, sem velikokrat zahajal v njegovo župnijo in k temu duhovniku na pogosto spoved. Sprva mi je bil zelo dober poslušalec, znal mi je svetovati za življenje. A zdelo se mi je, da so bile te spovedi vedno bolj osebne. No saj mora biti vsaka spoved osebna, kajne in ne more biti drugače. A z vsako spovedjo je želel bolj globlje prodreti v moje osebno – intimno življenje. Začela so se vprašanja o moji spolnosti. In to vse v okviru zakramenta sv. spovedi. Kot mlad mulec sem mu seveda iskreno odgovarjal. Ko sem ga vprašal, če je to res potrebno, sem dobil odgovor, da mi želi samo pomagati, da dobro opravim sv. spoved. Kar nekaj časa je takšno ‘zasliševanje’ trajalo. Ne vem točno koliko mesecev sem hodil k njemu na spoved skoraj vsakih 14 dni in tam doživljal ‘razgaljenost duše’, ko mi je bilo enkrat vsega dovolj. Zadnje tako srečanje z njim je bilo, ko me je spraševal, če si dovolj dobro umivam penis, če si potegnem kožico dol in jo umijem itd, da ne pišem vseh ‘sočnih’ vprašanj in njegovih nasvetov. Kaj je delal sam po najinem srečanju, me je kar sram pomisliti. A to ve on sam!
Če se ne motim je bila to moja zadnja spoved pri kateremkoli duhovniku. Bal sem se kdajkoli vstopiti v katerokoli spovednico, ker sem se bal, da ne bi ponovno doživljal vsega doživetega.
Hvala Bogu, da sem bil dovolj trden, da sem prekinil vse stike z njim. Zaradi vseh teh dogodkov ne doživljam nekih psihičnih motenj, problemov, je pa res, da z veliko mero distance jemljem vse duhovnike. Kot kristjan v sebi čutim neko težo. Temu jezuitu nisem zameril, zanimivo, do njega ne čutim nobenega sovraštva, le spovednice zaradi vseh teh dogodkov ne morem prestopiti.«

Šesto pričevanje:
»Po končani osnovni šoli 1983/84 sem odšel v Malo semenišče. Tam sem ostal le 9 mesecev. Na petek 13. aprila 1984 sem zapustil semenišče. Dogajale so se čudne stvari. Že takoj sem opazil manjvrednost pri vodstvu, ker pač nisem izhajal iz bogate družine. Vseskozi sem od so-gojencev višjih (3/4) letnikov doživljal šikaniranje v semenišču. Noben pogovor pri vodstvu semenišča ni zalegel. Spravljali so se name skoraj v vsakem trenutku, ki jim je to omogočal. Sprva sem to doživljal pač kot mladostniško igranje z drugimi, dokler niso neke noči vstopili v sobo, me prijeli za roke in noge, slekli in me zadovoljili z opozorilom, da bo zelo hudo, če to povem ravnatelju. Kot mlad mulec si tega jasno nisem upal povedati, saj sem vedel, da ne bo nič ukrepal, ker tudi v drugih primerih ni. Kar nekajkrat se je to ponovilo. Danes razmišljam za nazaj, da je bilo mogoče ravno to krivo, da sem opešal v učenju, da sem taval kot mesečnik, začel izostajati od pouka. Vodstvo semenišča me je postavilo pred vrata. Ravnateljica Živilske šole, kamor sem hodil (tudi ne po svoji želji, temveč po želji ravnatelja semenišča), je takrat dejala moji mami, da če bi imel kje bivati, bi mi šola pomagala da naredim letnik. Ker pa nisem imel kje bivati, sem odšel domov.«

Print Friendly, PDF & Email

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Enter Captcha Here : *

Reload Image