V Delu (14.5.2022) je bil članek z naslovom Dovolj je pometanja pod preprogo, Cerkev je bolna. Med drugim je novinar N. Mihajlović zapisal: »Medtem ko so v vrhu Rimskokatoliške cerkve pod vodstvom papeža Frančiška pokazali iskreno voljo in konkretne korake za obračun s cerkvenimi spolnimi zlorabami otrok, mladostnikov in nemočnih odraslih, se v Sloveniji […], prevečkrat zdi, da iskrene volje za preiskovanje storilcev in njihovo kaznovanje v resnici ni.«
Mogoče je pritrditi temu, da v Sloveniji ni iskrene cerkvene volje za preiskovanje pedofilskih storilcev in njihovo kaznovanje. Ni pa mogoče pritrditi navedbi, da je cerkveni vrh s papežem Frančiškom na čelu pokazal iskreno voljo in konkretne korake za obračun s pedofilijo. Zakaj? Ker če bi to storil, bi v Slovenji že bila razčiščena problematika cerkvene pedofilije, storilci kaznovani, žrtve pa bi dobile odškodnine. Papež je namreč absolutni vladar cerkve in so mu podrejeni vsi katoliki, vključno s klerom v Sloveniji. Zato lahko vsakemu škofu direktno ukaže, kaj mora narediti, kdaj in podobno in zoper ta ukaz ni pritožbe. Če škof ne bi izpolnil papeževega ukaza, bi ga moral kaznovati in v skrajni meri izobčiti iz cerkve ter poslati v cerkveni večni pekel. Če bi papež tako ravnal in to bi glede na svoje pristojnosti lahko in moral, če se mu res gre za razčiščevanje pedofilije, bi bil problem v Sloveniji rešen. Seveda pa tudi drugje po svetu, kjer lokalni kler išče poti, da se izogne razčiščevanju pedofilskih primerov. Če bi papež tako ravnal, potem tudi Zavod Dovolj je ne bi bil potreben in mnogi kleriki ne bi zlivali gnojnice na p. Janeza Cerarja, ki se bori proti cerkveni pedofiliji. Pa so papeža samo besede in kopica nekih dokumentov. Zakaj? Mogoče je »iskrenost« samo spretna piar poteza z namenom izboljšati cerkveno podobo v javnosti. V tem kontekstu je zelo zanimivo to, da je Frančišek leta 2020 po telefonu poklical J. Cerarja, ker so ga zanimale podrobnosti o spolnih zlorabah v Sloveniji in da sta se kasneje srečala v Vatikanu. In kaj je papež Frančišek naredil po omenjenem srečanju, da bi se cerkvena pedofilija v Sloveniji razčistila? Mogoče to, da J. Cerarju nekaj mesecev po srečanju s papežem ni bila podaljšana duhovniška služba v župniji?! Ali mogoče igra Frančišek dvojno igro? Eno v javnosti, drugo pa ozadju: za javnost se bori proti pedofiliji, v ozadju pa deluje za ohranitev starega stanja!
Zanimivo je tudi opažanje odvetnice Barbare Nastran, ki pravi, jo vsakič znova začudi, zakaj sodišča v tovrstnih kazenskih postopkih duhovnika kot storilca obravnavajo drugače kot vsakega drugega storilca istovrstnega kaznivega dejanja. »Ni mogoče spregledati, da se jim priznava neka neformalno določena pravna dobrota, saj jih večina sodnikov od vsega začetka postopka obravnava po principu mehkobe. Iz lastnih izkušenj, ko sem zastopala oškodovanke, je obravnavanje duhovnika potekalo ob prijaznejših tonih, s strpnejšim pristopom, z očitnim, vendar neizrečenim priznavanjem njihove statusne veličine […],« meni odvetnica. To sploh ni presenetljivo, saj je družbena zavest prepredena s podobo duhovnika, ki je nad navadnim človekom in most do Boga. Iz tega pa izhaja očitno tudi konkreten odnos nekaterih sodnikov do klera. Poleg tega pa mora sodnik, če je vernik cerkve, takšnih pa je verjetno mnogo, delovati v korist cerkve, kajti v katekizmu piše: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo». In odnos, ki ga je opisala odvetnica B. Nastran sledi temu. Sodnik torej v tem pogledu ni neodvisen!