Josef Fritzl, član katoliške cerkvene občine Amstetten-St. Stephan, je 24 let spolno zlorabljal svojo hči Elizabeto. Posilil jo je več kot 3000-krat. V kleti mu je rodila sedem otrok. Fritzl je hči zaprl v klet, da bi jo, po lastnih besedah, rešil pred razvratom. V kleti je s svojimi otroci, ki niso videli sončne svetlobe, živela dolga leta, dokler ni leta 2008, ob hudi hčerkini bolezni, prišlo vse na dan. Škandal je bil velik in mnogi so se začeli spraševali o družinskih vzorcih, ki vladajo v Avstriji. Znana avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek, tudi Nobelova nagrajenka, povezuje primer Fritzl s patriarhalnimi strukturami v konservativni avstrijski katoliški družbi, kjer po njenem velja vzorec »dedek-bog-oče« in kjer je oče alfa in omega vsega. Kot pravi župnik Pacek, je ženska pomočnica človeku ali po cerkvenem učitelju Tomažu Akvinskem: »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in v njeni gospodinjski koristi.« Da ne pozabimo še naslednje izjave: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost.« Tudi to so strukturni deli konservativne avstrijske katoliške družbe, ki jih je udejanjal Josef Fritzl. Rezultati so vidni: dolgoletne spolne zlorabe in hudo trpljenje otrok. Če bi Josef Fritzl šel k spovedi in se spovedal svojih kriminalnih dejanj ter bi dobil od duhovnika odvezo, bi po katoliškem nauku lahko kljub vsem zločinom prišel v nebesa. V nebesa pa ne bi prišla njegova hči Elizabeta, če bi zaradi vseh teh zlorab in trpljenja izgubila vero v »boga« oziroma izstopila iz cerkve. Zločinec v nebesa, žrtev v večni pekel! Absurdna katoliška logika.

Kakšne bi bile reakcije katoliške cerkve in javnosti, če bi bil Fritzl član kakšne verske skupnosti, ki jo cerkev označuje kot sekto? Ali bi se začel cerkveni in družbeni pogrom proti tej »sekti«? Kot se je to pogosto dogajalo v preteklosti in se dogaja še sedaj?

Danes 52-letna Elisabeth se pri starosti 42 let ustalila nekje na avstrijskem podeželju.