Ratzinger v korist pedofilov?

Wengen / Pixabay

Joseph Ratzinger ima zelo bogato cerkveno kariero. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika, leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu. Papež Pavel VI. ga je marca 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, maja istega leta pa je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pavel VI. ga je junija 1977 imenoval za kardinala, papež Janez Pavel II. pa novembra 1981 za prefekta Kongregacije za doktrino vere (to je bil do smrti papeža Janeza Pavla II.), nato pa je postal papež. To je še sedaj, čeprav samo papež emeritus, torej zaslužni papež. V svojih funkcijah je bil tako ali drugače vmešan v cerkveno pedofilijo. Nekaj primerov:

V zadevi duhovnika Lawrencea Murphyja iz Wisconsina, ki je od leta 1950 do 1975 stokratno zlorabil gluhoneme otroke, je Ratzinger odigral zelo pomembno vlogo. Seveda v negativnem smislu. Ko je leta 1996 pristojni škof izvedel za njegove zločine, je pisal kardinalu Ratzingerju in ga prosil za nasvet, kaj naj stori z duhovnikom. Na pismo ni bilo odgovora, odgovora tudi ni bilo na ponovno škofovo pismo. Nekaj mesecev kasneje je bil uveden tajni postopek zoper klerika Murphyja, ki pa je bil ustavljen. Pedofilski klerik Murphy se je osebno obrnil na kardinala Ratzingerja in prosil za »prijazno podporo«. Ta mu očitno ustregel in pedofil ni bil odpuščen. Ko je umrl, je bil celo pokopan v duhovniških oblačilih.

Podobno je Ratzinger ravnal v primeru duhovnika Steffena Kiesleja. Times je o tej zadevi pisal: »Kardinal Joseph Ratzinger se je uprl prošnjam neke kalifornijske škofije, da s položaja odstranijo duhovnika, ki je dokazano spolno nadlegoval otroke, pri čemer je v skladu s pismom iz leta 1985 ‘blagor svetovne cerkve’ postavil nad druga upoštevanja.« Kardinal Ratzinger je namreč štiri leta odlašal z obravnavo primera duhovnika Kiesleja, čeprav je bil ta na sodišču obsojen zaradi spolne zlorabe dveh otrok. Kljub obsodbi sodišča je lahko nadaljeval delo z otroki. Ko je prijava prišla v Vatikan, je Ratzinger kot prefekt kongregacije za doktrino vere odgovoril z zamudo, zahteval pa je tudi še več časa za premislek. Pedofilski župnik, ki so ga pri spolnih zlorabah zasačili leta 1981, je bil iz cerkve odstranjen šele leta 1987. Eni izmed svojih žrtev, Melindi Costello, je dejal, da je v njej hudič in da duhovnik včasih na ta način izganja hudiča. Pa še to: Melindo Costello je začel zlorabljati, ko je bila stara 7 let. Leta 2004 pa je bil Kiesle ponovno obsojen zaradi nadlegovanja mladega dekleta, druga dejanja so medtem zastarala.

V poročilu irske Murphyjeve komisije je navedeno, da sta se dva pedofilska duhovnika, ki sta zlorabljala otroke in bila zato odpuščena s položaja, obrnila na Rim in junija 2002 dosegla razveljavitev odpusta. Nič kaj drugače ni bilo v Avstraliji. Tam je Vatikan sprva nekega duhovnika odstranil s položaja, ker je posilil šest žensk, nato pa ga je na prošnjo dotičnega duhovnika, njegova družina je bila do cerkve zelo velikodušna, oprostil in ga prestavil v drugo župnijo, te o temni preteklosti klerika ni obvestil, kjer je prišlo do novih posilstev.

Podobnih primerov je še mnogo. Navedeni so samo vrh ledene gore.

Geoffrey Robertson, znani angleški odvetnik, avtor knjige Case of the Pope, je zapisal v zvezi s pedofilijo, v katero je bil vmešan J. Ratzinger, ko je bil nadškof v Münchnu, ko je bil predstojnik kongregacije za doktrino vero in nato kot papež zapisal:

»a) Duhovščina je spolno zlorabljala deset tisoče, mogoče celo sto tisoče otrok in mladostnikov, predvsem fantov, in večina je imela zaradi tega težke in dolgotrajne psihične motnje.

b) Na tisoče duhovnikov, za katere se je vedelo, da so zakrivili najhujše zločine, ki bi jih kot seksualni prestopniki lahko ponovno zagrešili, ni bilo odstavljenih z njihovega položaja. Cerkev jih je sprejela, premestila v druge župnije in dežele. Da jih ne bi identificirali in posvetno kaznovali – po navadi z zaporno kaznijo – jih je ščitila po pravilih kanonskega prava, ki jim je priznalo odpuščanje za tostranstvo in prav tako za onstranstvo.

c) Sveti sedež, psevdo-država, je v naklonjenih državah ustanovil tuj pravni sistem. Seksualne zločine je v najstrožji tajnosti obravnaval na način, ki je bil nezdružljiv s pravom države, v kateri je deloval Vatikan, v marsikaterem primeru mu je bil celo popolnoma nasproten in privedel do tega, da so dokazni material o krivdi zločincev zadržali pred državnimi oblastmi kazenskega pregona.«

Print Friendly, PDF & Email

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Enter Captcha Here : *

Reload Image